Torej, po dolgem času se zopet oglašam z novimi rezultati in še novejšimi novicami…
Kot sem nazadnje omenil sem prejšnji vikend tekmoval na grobniku za prvenstvo Alpe adria v katerem znotraj te dirke poteka tudi dirka, ki šteje za državno prvenstvo. To je bil moj prvi obisk grobnika to leto, če izvzamemo dvakraten obisk, da sem motor utekel ter obisk in padec na slovenskem dnevu 2. maja…
Iz 9. štartne pozicije sem po “skromnem” štartu padel par mest nižje, tako, da sem v cilj pripeljal na končnem 9. mestu (3. mesto za državno prvenstvo) v borbi z Italjanom Marco Tonini-jem, katerega mi je uspelo zadržati za sebo. Najboljši čas na dirki sem naredil 1.31.995, kar je skoraj debele tri sekunde in pol hitrejše od osebnega rekorda, ki sem ga postavil lani na tem dirkališču…
Minuli vikend pa sem se udeležil Jura Racing Euro Cup dirke, ki je potekala na češkem dirkališču v Brnu, kjer nam je vreme zelo močno nagajalo na dan dirke – dobro uro in pol pred našim štartom je dež stezo večkrat zmočil nakar se je posušilo. Z 3. kvalifikacijskim časom sem dirko OPEN na štartu (pista je bila povsem suha) povedel, držal vodilno pozicijo štiri kroge, tu pa so se začele pojavljati kapljice na vizirju, ko sem takoj ob rahlo zmanjšanem tempu dobil družbo dveh dirkačev, za katerima sem pripeljal v cilj na končnem tretjem mestu.
V Nedeljo pa sem odšel na grobnik, kjer sem po predhodnem dogovoru bil domenjen z ekipo MCS racing (MCS RACING) da se malo spoznam z njihovim superbike motorjem SUZUKI GSXR1000 k6. Namreč 13. septembra to leto bom za MCS RACING ekipo vozil dirko 24 ur Bol d’or-a v sklopu prvenstva ENDURANCE WORLD CHAMPIONSHIP. Za tiste, ki zadeve ne poznajo, to so štirindvajset urne dirke v kateri z enim motorjem tekmujejo trije izmenjajoči vozniki in sicer po formuli: 1. ura 1. voznik, 2. ura 2. voznik, 3. ura 3. voznik, 4. ura 1. voznik, 5. ura 2. voznik, 6.ura 3. voznik, in tako dalje vse do 24. ure. Štart dirke je v Soboto 13. septembra ob 14.00 in bo potekala v vsakem vremenu (razen v primeru snega 
)
Odvozil sem samo cca 25 krogov v močnem vetru, testiranje pa je bilo prekinjeno predčasno, ko je drugi voznik Stefano Gugliotta padel v reškem ovinku, motor pa je bil ravno toliko poškodovan, da se naprej ni dalo več voziti…
Sedaj pa imam še en vikend frej, potem pa v torek štartamo proti Veliki Britaniji v Donington Park, kjer bo potekala 8. dirka za FIM Superstock 1000 CUP.
Na spodnjem videu si lahko ogledate skoraj 30 sekund “slave”, ki nam jih je namenil režiser dirke – izsek je iz stream videa iz worldsbk tv – identično so predvajali tudi na eurosport 2 (evropski) v prenosu dirke. Na male zaslone je poslal “naše dogajanje” med menjanjem pnevmatik na štartnem polju…
Drugače pa konec tega tedna odhajam na hrvaški Grobnik, kjer se bom udeležil stock 1000 dirke, državnega prvenstva, ki se odvija v okviru dirk Alpe Adria.
Pred enomesečnim počitkom, ki je pred nami smo obiskali prvo dirko v “Kraljičini” deželi čez lužo, natančneje na znameniti pisti Brands Hatch, ki s svojo specifičnostjo in velikimi višinskami spremembami nekaj posebnega koledarju.
Kot so mi govorili že dirkači, ki so na tej pisti že vozili, mi je pista jemala sapo že prvi dan v sredo pri vožnji s skuterjem…v glavi se mi je porajalo le še eno samo vprašanje – kako hudiča bo to izgledalo šele na motorju???
Veliki nakloni piste v ovinkih in takoimenovani “Pilgrim’s drop” klanec navzdol na osrednji ravnini in potem zopet močno navzgor na zaviranju, ti data občutek, da se spuščaš po vzletni rampi na skakalnici…
Pa začnimo z “akcijo”; petkova treninga sem porabil zgolj za učenje piste, čeprav na kvalifikacijskem treningu že letiš in ožemaš motor kot cunjo, se še vedno učiš na malenkostih, ki se veliko poznajo na času.
Kot je tipično za to otoško državo, je vreme nihalo v ekstremno majhnih časovnih razmakih, v pol ure si lahko videl cel vremenski cikel, sonce – oblačno – dež – sonce, povsod zraven pa še močan veter.
Tako smo sobotni dan v naši kategoriji ( za razliko od ostalih kategorij, kjer so imeli tudi dež) preživeli na suhi pisti, kjer sem si na drugih merjenih treningih privozil 35. štartno mesto.
Nedeljsko jutro je bilo v znamenju dežja, jasno mi je bilo, da bo warm up potekal v dežnih razmerah. Dežne razmere so mi ustrezale, občutek “gripa” je bil odličen, uvrstil pa sem se na 12. mesto. V upanju, da dež ne preneha, se je zgodilo ravno nasprotno, eno uro pred štartom naše dirke je dež popolnoma ponehal, veter je rahlo pihal, nebo pa se je začelo jasniti…….
Za dirko sem se odločil motor “obuti” v dežne gume, a se je pri ogledu piste ko se pelješ iz boksev na štartno vrsto (kjer čakamo še 15min) nekje že videla suha idealna linija. Tako smo po “krajšem premisleku” na štartni ravnini vsi vozniki zamenjali “obutev” iz dežnega za suho vreme, saj bi dežne gume v najboljšem primeru v primeru suhega asvalta zdržale mogoče 5 krogov potem pa bi jih suh asvalt “raztrgal” do konca.
Po krogu za ogrevanje je bilo jasno, da je izbira pnevmatik za suho vreme bila pravilna odločitev, sedaj je bila že več kot polovica piste suhe po idealni liniji, kar je nekako dvorezen meč, če se ušteješ na zavornih točkah ter, da te posledično “odnese ven” iz idealne linije, zapelješ na moker asvalt,kjer pa te pnevmatike kaj hitro zdrsnejo….
Po najslabšem štartu v tem letu, sem v prvi ovinek prišel kot zadnji, a sem na zaviranju za drugi ovinek “Druids bend” že pustil dva dirkača za seboj. Skozi dirko sem vedno nekoga lovil, ga ujel in prehitel, nekatere z manj nekatere z več dela, do konca dirke se mi je tako uspelo “preriniti” na odlično 20. mesto, a dirke je bilo nekako prezgodaj konec saj sem uspešno dohitel še enega voznika a mi je zmanjkalo par ovinkov.
V vsem tem lovi za ostalimi sem tako naredil 11. najboljši čas na dirki, tako, da bi z boljšim štartom lahko prišel še par mest višje.
To je to zaenkrat, spodaj sem pripel dva “clipa” kjer me je snemal naš “roadie” s fotoaparatom in par njegovih fotografij, naslednja dirka pa je zopet v Angliji in sicer 7. septembra v ponavadi deževnem Donington park-u!
Kasneje ta teden, ko dobim še preostali foto-video material objavim tu.
