Jure Štibilj 92

Torej, končno sem prispel domov iz Španije (vmes sem se še ustavil v Tolminu, kjer sem prespal do danes), tako, da sledi report dirke 8ur Albaceta, ki je bila letošnja tretja za Svetovno vzdržljivostno prvenstvo (EWC).

Vsi prosti treningi, kvalifikacije ter nočni trening so se odvijali v petek, kjer sem čisto na vsakem izhodu na pisto izboljšal svoj čas, tako, da vse do dirke še vedno nisem popolnoma poznal oz. “imel v mezinscu” skrivnosti piste.

Pista sama je za moje pojma ena težjih v endurance prvenstvu, saj je v enem krogu ogromno močnega in sunkovitega zaviranja, ter pospeševanja, večinoma z drugo prestavo…potem so pa tu še grbine in valovit asvalt na predelih zaviranja in tudi ponekod skozi cel ovinek (večinoma je to nastalo pri dirkanju s tovornjaki), kar še dodatno jemlje veliko prepotrebne energije. Steza pravtako ni po mojem okusu, tako, da sem porabil vse treninge, da sem se je vsaj okvirno navadil do tekme.

Na tokratni tekmi se je dirkaški postavi pridružil mladi Španec Ricardo Sasetta, ki vozi špansko prvenstvo v kategoriji supersport, ker Calvin Hogan ni uspel priti na dirko. Tako sta bila v postavi skupaj z menoj Ricardo Sasetta in Jordi Almeda, oba skoraj lokalna voznika in z dobrim poznanjem piste.
Tako, na treningih se je vse odvijalo v smeri nastavljanja vzmetenja, ki je na tej pisti zelo pomemben, saj je treba motor nastaviti tako, da je čim manj naporno za vožnjo skozi ovinke in grbine.
Na kvalifikacijah smo s skupnim časom 1.35.688 zasedli dvanajsto štartno pozicijo.

S slabim štartom Almede ob 18. uri (motor ni hotel vžgati, zato je bilo potrebno motor zagnati s potiskanjem), je tako prva ura dirke potekala v pridobivanju  izgubljenih mest na štartu v peklenskih temperaturnih razmerah, temperatura je segla tudi do 40 stopinj. Sledili so postanki, ko je naslednji šel na pisto Ricardo Sasetta. Ves čas tekme smo nihali od 8. do 11. mesta. Ob 20. uri je tako napočil čas za moj prvi odhod na pisto, v upanju, da bo vročina nekoliko upadla sem se pognal na pisto, kjer je to upanje kar hitro zbledelo Usta so postajala čedalje bolj suha, mišice vse bolj utrujene, proti koncu pa je bila prisotna že bolečina v nogah, ramenih in rokah…

Nato pa se je začel obdobje nesreče za našo ekipo v katerem je bilo prisotno tudi veliko sreče….in sicer; V drugem turnusu Almede se je pri prehitevanju vanj iz desne strani zaletel voznik Michelin Power Research Honde, k sreči se je izšlo brez padca, nekaj malega pa je pokasiral Almeda, ki je pri “trku” dobil močan udarec v desno zapestje, kar je pomenilo zanj konec tekme….tako, da sva morala jaz in Ricardo odvoziti zadnje tri ure dirke.

A smole še vedno ni bilo konec, med Ricardovim turnusom na pisti je neki ekipi motor spustil veliko olja po pisti na kratki ravnici po idealni liniji….kot zgleda je Ricardo pripeljal prvi, po tem izpustu olja, ter tako pri vstopu v hiter desni ovinek doživel presenečenje velikega zdrsa zadka motorja, ki pa je spravil Ricarda v pesek, a k sreči brez padca. Takoj za njim pa je na tem oljnem madežu atraktivno padla ekipa RMT 21, ki je tudi zaradi padca odstopila iz dirke. Tako je redar/maršal/zastavcar mislil, da je naš motor spustil olje po pisti ter Ricarda napotil v bokse po servisni potki ob pisti. Na pisto je prišel vasrnostni avto (prepoved kakršnegakoli prehitevanja, vožnja v vrsti za avtomobilom), naši ekipi pa so organizatorji tekme tudi takoj javili, da je mašina v našem motorju “šla rakom žvižgat”.  Vsi mehaniki so se pripravili na pregled motorja ko ga bo Ricardo spravil do boksev…Med tem pa sem jaz že v polni bojni opremi čakal na moj zadnji odhod na pisto. Ricardo je motor pripeljal do boksev, kjer so mu mehaniki sneli oklepe ter začeli s pregledom kaj je šlo narobe….oljnih madežev ni bilo nikjer, niti v spodnjem delu oklepov – banji, olja v motorju ne manjka nič, skratka z motorjem je vse vredu in tako kot mora biti. Tako so po hitrem postopku nazaj sestavili motor, zamenjali pnevmatike ter dolili gorivo, jaz pa sem še zadnjič oddirkal na pisto, med tem pa smo zaradi deklaracije izpusta olja našega motorja izgubili 5 krogov. Zaradi razlitega olja je bil na pisti še vedno varnostni avto, dokler niso redarji odstranili oz. posuli oljnega madeža. Varnostni avto je po dobre pol ure končno ugasnil svoje varnostne utripajoče luči, ki so oznanile, da se bo umaknil iz piste ter, da se bo dirka nadaljevala s polnim plinom.  Tako je moj zadnji turnus na pisti trajal preko 90 minut, na koncu pa sem vozil v nenormalnih bolečinah, tako, da sem vsak krog znova močno upal, da bom le ugledal “tablo” naše ekipe s številko 3, kar bi pomenilo še tri kroge vožnje in odhod v bokse na menjavo.

Ricardo je tako odvozil zadnjo uro in deset minut dirke ter pripeljal v cilj na 10. mestu, če pa se dogodek z oljem nebi zgodil ravno nam, ter s tem nebi izgubili 5 krogov, bi dirko končali na sedmem mestu ampak takšno je pač dirkanje.

Andy, šef ekipe je sicer vložil protest, vendar je bil zavrnjen s strani komisije/organizatorjev.

Tako, konec koncev, še ena dobro odpeljana dirka, izjemen rezultat, a vseeno z nekaj grenkega priokusa.

Naslednja EWC dirka bo potekala v Suzuki na japonskem, katere se zaradi previsokih transportnih stroškov ekipe ne bomo udeležili, tako, da je naslednja tekma na našem koledarju 12/13. septembra, 24 ur Bol’ d’Or-a v francoskem Magny Course-u.
Ko/če dobim kakšno fotko iz Albaceta, objavim takoj.

No, pa smo spet v akciji…tokrat v peklenski vročini na dirkališču Albacete v Španiji, kjer se bo temperatura dvignila tudi čez 40 stopinj kot priča vremenska napoved. Danes sicer bolj na počitniški akciji, ker imamo “frej” dan, na sporedu imamo le tehnične preglede opreme in motorjev.

Tako, online sem, tako, da bojo reporti sledili dnevno, mogoče še kakšna fotka usak dan, če bo kdo slikal tu.

Zaenkrat rahlo pihlja veter, da malo izbije občutek ekstremne soparne vročine, s parimi oblaki tu in tam, vsekakor pa bo tudi v prihodnjih dveh dneh zelo vroče.
Toliko za enkrat, se oglasim zopet jutri.
Lep pozdrav iz  ekonom lonca v Albacetu.