Torej, za menoj je druga najprestižnejša dirka na koledarju, ki šteje za svetovno vzdržljivostno prvenstvo.
Po enodnevnem počitku od prihoda domov, sem le prišel k sebi, sedaj pa par besed in krajši report iz dirke same.
Naj najprej omenim, da smo v našo ekipo dobili novega voznika Janez-a Prosenik-a, ki je tokrat bil v vlogi rezervnega voznika, na naslednji tekmi pa bo z nami že zastopal barve MCS racing ekipe tudi na dirki sami.
Tokratna tradicionalna dirka, imenovana Bol d’Or (po naše: zlata posoda/lonec) je bila že 73. po vrsti in kot vedno, se je odvijala na dirkališču Magny Cours, oddaljena nekaj km stran od mesta Nevers.
Z drugim delom ekipe smo prispeli v sredo zjutraj na dirkališče, kjer se je večina ekipe “naselila” v bokse, med drugimi tudi mi. V popoldanskih urah smo imeli proste treninge izven EWC organizacije, kjer smo že začeli z nastavljanjem motorja za dirko.
Na kvalifikacijskem treningu smo zasedli odličen 20. štartni položaj izmed 53ih ekip s povprečnim časom vseh treh voznikov 1:45.205; jaz 1.45.499, Jordi Almeda 1:43.847 (na kvalifikacijskih pnevmatikah) ter Anglež Calvin Hogan 1:46.271.
Dirko je začel Almeda, ki je po odličnem štartu zasedel 12. mesto, potem pa je prvih par ur tekme minilo v znamenju tehničnih problemov ter dveh stop&go penalov (30-sekundni postanek v boskih, nato vožnja naprej)….Kot drugi sem se na pisto podal jaz, med svojim turnusom sem konstantno vozil 1.46, nato pa se je pri motorju zlomila prestavna ročica pri nožni stopalki, obisk boksev je bil tako neizogiben in izgubili smo novih 15 dragocenih minut.
Zatem je minilo par ur brezproblematičnega dirkanja in se počasi smo vzpenjali proti 20. mestu, ko je sredi Almedinega tretjega turnusa okoli 21.30 “shodila” sklopka motorja. Nov nenačrtovan postanek v boksih, kjer je ekipa zamenjala lamele, na vrsti sem bil jaz, ko so z delom končali sem speljal in že po par 100 metrih vožnje ugotovil, da tudi ta sklopka drsi, tako sem trikrat odšel na pisto in nazaj v bokse, dokler ni ekipa našla rešitve….tako smo po skoraj enournem postanku praktično izgubili dirko..
Dirko smo nadaljevali tokrat s ciljem, končati 24urno preizkušnjo….Kljub temu pa je sklopka ponovno začela drseti nekje okoli druge ure zjutraj, tokrat med turnusom Angleža Calivna Hogana, tako, da je bila potrebna ponovna menjava sklopke.
Do konca dirke smo odvozili brez tehničnih problemov, nastopili so problemi izmučenosti in utrujenosti, sam sem v svojem 6. turnusu pričel čutiti vedno večjo prisotnost bolečine v levem zapestju, ročico sklopke sem iz kroga v krog težje stiskal, bolečine pa so se pojavile tudi povsod drugod – noge, roke, vrat, hrbet, ramena,…noro!
Imel sem tudi to čast, da sem dirko končal jaz, sicer sem zadnjo uro odvozil z ekstremno rezervo, motor sem šparal, vozil sem do 10.000 obratov, brez nepotrebnega vrtenja, vse le zato, da bi motor preživel, kajti začeli so se pojavljati problemi v menjalniku, prestavljanje navzdol je postajalo vse bolj trše in grobo, tako, da je bilo potrebno voziti z rezervo….
Občutki v zadnjih minutah dirke, ki so me obdajali pod čelado so nepopisni, 100.000 gledalcev, za nami je bilo 24 ur ekstremnega dirkanja, pogled v bokse kjer so vse ekipe z nasmejanimi obrazi že stale na ograji, ki loči bokse od ciljne ravnine in pozdravljali svoje dirkače na pisti- NEPOPISNO!
Kljub vsem problemom, pa smo vendarle uspeli dokončati dirko na 13. mestu v kategoriji in s tem dobili tudi tri nove točke za prvenstvo, končali smo celo pred letošnjimi prvaki tega prvenstva – Yamaha Austria Racing Team (tudi njim je ponagajala tehnika), ki so si s 14. mestom in dvema pikama že zagotovili naslov svetovnega prvaka 2009 v endurance prvenstvu.
V glavnem, moja prva dokončana 24urna dirka, v spominu mi bo sigurno ostala, če ne zaradi spominov na boleče ude pa zaradi jezenja, ki sem ga stresel nad motor zaradi tehničnih okvar – takšno je pač dirkanje, če ponovno razmislim, je bil finiš dirke vreden vsakega napora in bolečine, ki jo je dirka povzročila in bi jo brez premišljevanja še enkrat ponovil…
Naslednja dirka pa bo na zelo oddaljenem svetovno znanem Qatarju (Arabski emirati), ki gosti nočno dirko MotoGP, in sicer 14.novembra, dirka pa bo trajala 8 ur. Kot že omenjeno, se z ekipo tja odpravljamo v tretjinsko prenovljeni postavi, Angleža Calvina Hogana, bo zamenjal slovenski voznik Janez Prosenik, večini znan kot “ludi dolenček” iz Trebnjega.
Spodaj pa še par fotografij in “filmček”, kjer sem skupaj na hitro zmontiral posnetke, ki jih je posnel ob pisti Janez….
